KAPELICA V CEGELNICI
Po drugem odhodu Napoleonove armade leta 1817 iz naših krajev, je kmet Kopič oral na njivi, kjer sedaj, ko to pišem (leta 1996), stoji hiša Slavke Dular. Plug je zadel na železen lonec, lepo ohranjen, dobro zaprt. Ko so oblasti odprle, je bilo v njem polno avstrijskih srebrnjakov (avstrijski srebrni tolarji) s priloženim pismom in podobico Matere Božje.
V priloženem pismu dotični človek želi, da se na križišču postavi kapelica Mariji v zahvalo. Dobro in natančno je tudi zaznamoval mesto postavitve ob poti. Tu, ob tem mestu pa je bila domačija Ljubičeva. Očeta je vzela vojna, tudi dva brata. Ostale so sestre. Rade volje in navdušena Cegelnica, ki se je v tistem času imenovala LASTOVČE, so vsi privolili in se veselili, da bodo imeli svojo kapelico. Tete Ljubičeve so imele skrb in ključ, a vaščani so tudi pomagali. Vedno je gorela "večna luč" na olje. Mnogi so bili tudi uslišani.
Sveta Marija in Božji Sin Jezus sta bila iz porcelana, oba nekoliko nasmejana. Marija je imela belo obleko z modrim pasom in žezlom v roki, Jezus pa zemeljsko oblo. Vedno se je našla v vasi šivilija, da z veseljem naredi novo obleko za majnik - mesec šmarnic. Zadnja je bila narejena po Knafelc Mariji - Mici. Zelo smo imeli radi našo "Marijo Pomagaj!" Vsako leto smo imeli šmarnice. Marija je bila vsa v rožah.
Okoli leta 1900 je moj oče Knafelc Janez kupil Ljubičevo do mačijo, pa tudi skrbel za "te tete." Ko so pa umrle, smo mi imeli skrb in ključe za kapelico. Kako smo se "kosali" z Bršlinom, češ, "naša je lepša!" Najlepše je znal krasiti Mirtičev Gustel. Kako smo tudi lepo prepevali, molili. Ljudje so prinašali olje, sveče, rože.
Osebno se spominjam, kako je vsako soboto proti večeru -praznično oblečena - Jarčeva mama, že stara, počasi "priromala" pa dva lepa "pušelca" prinesla za Mater Božjo. Doma je imela svoj vrtiček ob Krki zraven hiše Jožeta in Marcele Kovačič. Prav za Marijo je gojila rožice, pa tudi molilka je bila te naše kapelice. - Kadarkoli je kapelica bila potrebna popravila so ljudje pomagali. Knafelc Janez je bil tesar. Kolikokrat je prekril streho -"grušt". F. Retelj si je kot zidar štel v čast prebeliti kapelico.
Leta 1930, ako se dobro spominjam, so vaščani ali gospod župnik, točno ne vem, hoteli nov kip za kapelico. Zbirali so denar, tudi preko naših vaščanov v Ameriki. Oba moja strica, brata Knafelc Janeza, Jože in France (Chicago), Pavlič Micka in še nekaj drugih vaščanov. Največjo vsoto je poslal Mirtičev iz Amerike, naš sosed. Kmalu potem je tam umrl. Kip je naredil Ažman v Novem mestu (po pripovedovanju pokojne Mici Knafelc v Domu starejših Novo mesto je novi kip stal 1.500 DINARJEV, ki je tudi napravil kip Srca Jezusovega za župnijsko cerkev v Prečni. Mi otroci se nismo mogli navaditi novega kipa, ker Marija ni bila nasmejana, "pa še gleda dol", smo zagotavljali, a krasilo se je vedno kakor prej. - Novi kip je pripeljala moja mama Knafelc Ana v "šajtrgi", Anica, moja sestra (u. v Zalogu), Mirtičeva Zinka (u. v Zagrebu), sta pomagali peljati, jaz pa sem pazila na cegelniške otroke. Bila je žetev. Noben kmet ni privolil, da bi šel po kip.
Kip je blagoslovil g. župnik prečenski (graditelj sedanje farne cerkve), Anton Šmidovnik. Kip je ostal ves teden v župnijski cerkvi. Dolga procesija je spremljala Marijo v "novo oblečeno" kapelico, vso v cvetju. Podpisana Knafelc Urška je deklamirala lepo zbrano poezijo M. Elizabete. Cegelnica se je veselila in molila ob cvetju in mlajih. Takrat so Cegelničani bili najboljši pevci župnije.
Pred prvim majem po končani drugi svetovni vojni je bila kapelica vsa okrašena za šmarnice. Bilo je hudo neurje. Nahujskani mladinci so izrabili priliko, sramotili Mater Božjo, opustošili kapelico, Marijina kipa iz cegelniške in bršlinske Marijine kapelice vrgli v Krko, ter skrunili znamenje križa (telo Križanega), ki je do tistega leta stalo pod železniško progo med cipresama, skonca njive Karla Kovačiča ( novo znamenje z istim obnovljenim kipom Križanega tu ob stari cipresi ponovno postavljeno avgusta 2007.)
Verni ljudje so molili, jokali in iskali Marijo. Moja mama je takoj dala v kapelico veliko sliko Žalostne Matere Božje iz naše hiše. Na prvi petek so šli v mesto k sveti maši. V mesto so (smo) hodili ob Krki, kadar je bilo lepo vreme. Tam na hribčku ob brvi (mostičku), zagledata mama in sestra Mici kip Marije. Nedaleč od tam pa Marijin kip iz bršlinske kapelice. Kar naenkrat se znajde tu množica ljudi iz Cegelnice in Brslina. Uspe jim, da rešijo oba kipa. Našega je pomagal rešiti Pavlic Jože iz Cegelnice. Bilo je pravo zmagoslavje. 25 let je bil ta Marijin kip v naši hiši, okrašen. Tako opustošeno kapelico s sliko žalostne Marije v njej, a vedno okrašeno, sem našla po tridesetih letih odsotnosti, leta 1967.
Oblasti so proglasile turistično leto. V okvirih prizadevanj odpiranja svetu, so dovolili, da se kapelica sme popraviti. Gospod Janez Krivec, tedanji prečenski župnik je obnovo končno mogel doseči. Ljudje so začeli znova pomagati. Tudi iz Pariza sem poslala pomoč. Retelj Lojze je kip popravil in pobarval. Njegov brat France je opravil zidarska dela. Moj bratranec France Jerman in Mirko Mirtič pa sta naredila hrastova vrata. Na Veliko mašo je gospod župnik Janez Krivec ponovno blagoslovil kip in okrašeno kapelico.
Veliko sitnosti, zasliševanja, je prestala moja sestra + Mici Knafelc Marija. Samo ona bi tudi mogla razodeti grobost ljudi brez pokončnosti, brez hrbtenice in brez vere. ( Pred smrtjo je v Domu starejših Novo mesto dejala: "Zelo me zanima, kaj je s kapelico, ker spada pod spomeniško varstvo. Menda ni kaj narobe. Vsakemu povej, da je Marija obvarovala našo vas najhujšega med vojno. Zato mora naša vaška kapelica ostati tudi v prihodnje".
Leta 1980 sem bila doma. Vojak je ponoči vdrl v kapelico, poškodoval vrata, razmetal rože itd. Nova vrata je znova naredil bratranec Jerman.
Leta 1993 so kip znova prebarvali. Peroci Janez je dal narediti nova vrata. Notranjost sta barvala in olepšala Peroci Janez in Mirko Mirtič. Šmarnice so se še opravljale do leta 1980 ( v zadnjem obdobju je rožni venec pri šmanični pobožnosti ob kapelici naprej molila mama Dularjeva. Zaradi večjega prometa ob kapelici ni bilo več zadostne varnosti. Zadnja "mežnarica" pod vodstvom moje sestre Mici je bila Dular Marija, sedaj redovnica uršulinka.
Te vrstice sem lastnoročno, po spominu napisala Knafelc Urška, redovnica - sestra Cirila Knafelc v Franciji. V začetku tridesetih let prejšnjega stoletja - še zelo mlada, sem s priporočilom - pomočjo prečenskega g. kaplana Janka Komljanca v Beogradu vstopila v redovno skupnost sester Oblatin .
Francija, 11. VI. 1996
Urška (s. Cirila ) Knafelc, redovnica v Franciji
