Na spletni strani uporabljamo piškotke, s pomočjo katerih izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in zagotavljamo kakovostne vsebine. Z nadaljnjo uporabo spletne strani se strinjate z uporabo piškotkov.

S. Alenka Zajc


• Rojena iz Cegelnice (sedaj Lastovče).
• Vstopila je v Skupnost Loyola.
• Prve zaobljube je izpovedala 1. januarja 1988, večne pa 1. januarja 1991.

 

S. Urška (Cirila) Knafelc


• Rojena je bila 14. oktobra 1916 v Cegelnici.


Šolo je obiskovala v Novem mestu, kjer je bila odlična učenka. Kmalu je začutila božji klic, da se pridruži redovnicam. Imela je vso podporo družine. Leta 1937 je s pomočjo prečenskega kaplana Janka Komljanca vstopila v redovno skupnost Oblates de l'Assomption v Beogradu. V težkem času pred drugo svetovno vojno je odšla v Pariz z namenom, da se čez dve leti vrne v Beograd, a prišla je druga svetovna vojna in ostala je v Franciji. Z velikim veseljem je pomagala bolnikom v Versaillesu, nakar je odšla v Normandijo, kamor je pribežalo tudi veliko Slovencev. Papež je prosil, da se javijo ljudje, ki znajo jezike prebežnikov, da bi jim pomagali. Tako je učila verouk v slovenščini in hrvaščini. Kakšno veselje je bilo med ljudmi, ko jim je pomagala v domačem jeziku. Njeno življenje se je nadaljevalo v Franciji. Najraje je delala z otroki slovenskih družin. Pripravljali so razne prireditve, ki so jim polepšale življenje daleč od domovine.Vedno je bila desna roka slovenskih izseljenskih duhovnikov. Sestra Cirila živi v domu za ostarele v Parizu.

 

S. Rozalija (Notburga) Koračin


• Rojena je bila 20. septembra 1915 v Dolenjih Kamencah.
• Postala je usmiljenka (HKL).
• Umrla je 3. novembra 1982 v Beogradu.

 

S. Marija (Lina) Zagorc

 

• Rojena je bila 4. decembra 1914 v Bršljinu.
• Postala je usmiljenka (HKL).
• Umrla je 1. septembra 2001.

 

Na praznik Marijinega rojstva 8. septembra 1938 je vstopila v semenišče v Radečah pri Zidanem mostu, kjer so imele usmiljenke provincialno hišo. Po preobleki, ko je dobila ime s. Lina, je septembra 1939 kot učiteljica prefekta nastopila svoje prvo delovno mesto v Mladinskem zavetišču v Zeleni jami v Ljubljani. Toda še preden se je leto izteklo, so jo poklicali v Lichtenturn za učiteljico osnovne šole. Po 2. svetovni vojni jim je bil zavod nasilno odvzet. Oblast je nahujskala mladino, da se je ta z dvema komunističnima voditeljicama zbrala pred Lichtenturnom in kričala: »Dol z nunami!« Zajeli so s. Lino in jo hoteli odpeljati pred Ljudsko sodišče. Preden so jo odpeljali pred kričečo mladež, so ji v spremstvu štirih »varuhov« dovolili, da je šla v kapelo molit k Mariji. Ko pa so nato nahujskani otroci v sestri Lini prepoznali svojo učiteljico, je bilo vpitja konec – imeli so jo namreč zelo radi. Tako so odšli brez uspeha.

V Beogradu, v skupnosti Višegradski, v Zamunu je naredila srednjo medicinsko šolo ter se zaposlila kot inštrumentarka na I. kirurški kliniki državne bolnišnice. Tu je ostala do upokojitve. Tako kot je bila vestna pri delu v bolnišnici, tako je bila tudi pri poučevanju. Z izobrazbo, ki si jo je pridobila, je mladim veliko dajala, posebno mlajšim sestram, da bi se pripravile na poklic. Umrla je septembra 2001 v Mirenskem gradu, v 87. letu starosti in po 63 letih poklica usmiljene sestre.

 

 

 

S. Marija Brigita (Ana) Kokljič


• Rojena je bila 5. decembra 1910 na Gorenjih Kamencah.
• V samostan notredamk je vstopila 21. septembra 1932 v Novem mestu v Šmihelu.
• Prve zaobljube je izpovedala 29. avgusta 1938 v Novem mestu v Šmihelu.
• Večne zaobljube je izpovedala 28. avgusta 1944 v Novem mestu v Šmihelu.
• Umrla je 24. oktobra 2002 v Novem mestu.

Že kot kandidatka in potem kot mlajša sestra je službovala v Beogradu. Postojanke, na katerih je s. Brigita delovala, so bile: Mirje, Barje, Karunova in zavetišče Antona Jerina v Ljubljani. Več let je službovala v Vipavi. Nato se je pridružila skupnosti na Strugi in se leta 1985 z drugimi sestrami preselila v Novo mesto na Muzejsko in potem na Cankarjevo ulico. Povsod je opravljala hišna dela, zlasti spretna je bila pri likanju tako cerkvenega perila kot za potrebe skupnosti. Sestre, ki so z njo živele, so večkrat rekle: „To je res prava redovnica!“ Odlikovala jo je notranja umirjenost, ki je pričala o tesnem prijateljstvu z Bogom tudi v težkih trenutkih. Mir in sproščenost je znala posredovati tudi drugim s prijaznostjo, potrpežljivostjo in večkrat tudi s humorjem. Pokopana je na šmihelskem pokopališču v Novem mestu.

 

S. Alojzija (Silverija) Kos


• Rojena: 22. april 1908 v Ločni.
• Postala je usmiljenka (HKL).
• Umrla je 7. januarja 2003 v Mengšu.

 

S. Marija Nežka Rifelj

 

• Rojena je bila 27. avgusta 1906 v Mali Bučni vasi v verni kmečki družini, ki je imela osem hčera.

• Umrla je 19. februarja 2001 v Franciji.


Septembra 1928, ko je bila stara 22 let, je v Beogradu vstopila v francoski red Oblates de l'Assomption. Prve zaobljube je naredila 26. januarja 1932 v Parizu. Nato se je vrnila v Beograd, kjer je poučevala v šoli in vodila vsa strojepisna in knjigovodska dela, za kar je bila zelo nadarjena. Večne zaobljube je naredila 26. januarja 1936 v Beogradu in se nato še bolj predala svojemu poslanstvu. Njena glavna skrb so bili otroci, predvsem revni. Takoj po vojni je bil samostan v Beogradu odvzet in vse premoženje zaplenjeno. Zato je leta 1946 odšla v Pariz, kjer je ostala 14 let. Delovala je na raznih šolah svoje kongregacije. Vezla je za cerkvene potrebe in marsikateri oltar še vedno krasijo njeni skrbno izvezeni prti. Usposobila se je tudi za delo madicinske sestre in tako negovala bolne sestre in otroke, ki so bili pri njih v internatu. Nato je dvajset let delovala v Nimesu, južnem delu Francije. Leta 1985 pa se je preselila v Lorgues, na Azurno obalo, v dom skupnosti, kjer je 19. februarja 2001 prešla v večno življenje. Pokopana je bila 21. februarja 2001 v skupni grobnici assomptionisk na lorguskem pokopališču. Redovno obleko je nosila kar 73 let, 57 let pa je misijonarila po Franciji.

 

                                         

 

 

S. Ana (Vibranda) Muhič

 

• Rojena je bila 19. oktobra 1904 na Daljnem Vrhu.

• Postala je usmiljenka (HKL).

• Umrla je 20. oktobra 1977 na Raki.

 

 

S. Rozalija (Štefanija) Novak

 

• Rojena je bila 6. februarja 1904 na Hudem.

• Postala je oblatinja.

• Umrla je 15. oktobra 1992 v Franciji.

S. Jožefa Parkelj

 

• Rojena je bila 21. avgusta 1902 v Prečni.

• Postala je usmiljenka (HKL).

• Umrla je 9. februarja 1975 v Osijeku na

Hrvaškem.

 

S. Ana (Lavrencija) Doblehar

 

• Rojena je bila 22. marca 1901 na Hudem.

• Postala je oblatinja.

• Krščena je bila 24. marca 1901.

• Umrla je 14. januarja 1996.

                                                                                        

 

S. Alojzija (Evzebija) Trpinc

 

• Rojena je bila 22. septembra 1898 v Suhorju.

• Delovala je v družbi Marijinih sester čudodelne svetinje.

• Umrla je 18. januarja 1935.

 

S. Evzebija je bila kot novinka v zavetišču sv. Jožefa. Najprej pri bolnikih, potem v pralnici. Leta 1923 je bila preoblečena, nato pa so jo poslali v bolnišnico za perico. Pozneje je delovala na kirurškem oddelku ljubljanske bolnišnice, ob osamosvojitvi družbe pa je prišla v Vincentinum. Dvakrat je odšla tudi v Osijek, a se je obakrat zaradi bolezni vrnila. Nekaj časa se je zdravila v Domu Marije Srednice. Umrla je za jetiko leta 1935, stara 36 let, v materini hiši v Ljubljani.

Po značaju je bila zelo vesela in šaljiva. Prilagoditi se je znala, zato je bila povsod priljubljena. V Osijeku je med zdravniki uživala tako velik ugled, da so pozneje neko drugo sestro zelo spoštovali samo zato, ker je bila po postavi in obrazu podobna s. Evzebiji. Za bolnike je skrbela z materinsko ljubeznijo. Še posebej je skrbela, da nobeden ni umrl brez sv. zakramentov.

Sestre so že v času njenega življenja zaslutile, da je Evzebija zelo blizu božjemu Srcu in Brezmadežni. Rekle so ji, da bo po zgledu Male Cvetke (sv. Terezije Deteta Jezusa) vrgla kako cvetko z nebes. Tako je večkrat na svoj vedno vedri način dejala: »Bom že vrgla kakšno vejo doli.« Smemo jo držati za besedo in jo prositi, naj v svoji ponižnosti izprosi pri Bogu kako milost za nas. S. Evzebija bo priprošnjica za Osijek in osiješki noviciat. Saj je bila osiješka. Njeno srce še sedaj bedi tam, kjer se je utrudilo do smrti. Ko je že čutila ledeni dih smrti, je prosila stražnico, naj ji – ko sama ne bo mogla več moliti – narekuje vzdihljaje, da bo tako prav do zadnjega »trkala na nebeška vrata«. Zadnjo noč je celo premolila, zjutraj ob 4. uri pa je mirno zaspala.

 

                                           

S. Marija (Florijana) Perme

 

• Rojena: 16. septembera 1894 na Dolenjih Kamencah.

• Postala je usmiljenka (HKL).

• Umrla je 9. februarja 1972 v Osijeku na Hrvaškem.

                                 

S. Methilda Kovačič

 

• Rojena je bila 24. decembra 1892.

• Postala je usmiljenka (HKL).

• Umrla je 29. januarja 1968 v Koprivnici.

                             

S. Julijana Planinšek

 

• Rojena je bila 8. januarja 1882.

• Postala je usmiljenka (HKL).

• Umrla je 29. avgusta 1959 na Raki.

                                                 

S. Apolonija Pauček

 

• Rojena je bila v Prečni.

• V družbi Marijinih sester čudodelne svetinje je delovala 14 let.

• Umrla je 1. januarja 1915

                                                   

S. Klemencija Šmalc

 

• Rojena je bila 27. oktobra 1880 v Prečni.

• Postala je usmiljenka (HKL).• Umrla je 22. maja 1927 v Ljubljani.

                                          

S. Marija Šmalc

 

• Rojena je bila v Prečni.

• Delovala je v družbi Marijinih sester čudodelne svetinje.

Umrla je leta 1908 v 32. letu starosti.

                                     

S. Marcela Šetina

 

• Rojena je bila 23. februarja 1872.

• Postala je usmiljenka (HKL).

• Umrla je 14. oktobra 1943 v avstrijskem Gradcu.

                                                                                                              

S. Felicita Kumelj

 

• Rojena je bila 12. marca 1870 v Bučni vasi.

• Vstopila je k usmiljenkam in postala prednica.

• Umrla je 26. julija 1933 v Novem mestu.

Štirideset let je delovala v tujini. Veliko let je preživela na kliniki v Budimpešti, dokler ni ogrska komunistična revolucija leta 1919 nje in njene številne sestre prisilila, da so zapustile Madžarsko in se vrnile v domovino. V Ljubljani je nato delovala v zavetišču sv. Jožefa na Vidovdanski cesti. Januarja se je iz Ljubljane vrnila na dom v Bučno vas.