|
|
Leopold Perme• Rojen je bil 8. julija 1884. • K lazaristom je vstopil 29. avgusta 1910 v Gradcu. • V duhovnika je bil posvečen 14. julija 1908. • Umrl je 30. decembra 1911 v Aleksandriji. Leopold se je kot škofijski bogoslovec zelo zanimal za misijone. Sodeloval je pri Bogoljubovi prilogi Slovenski misijonar. Poročilo v Bogoljubu pravi, da je ravno on največ pripomogel k temu, da je pričela izhajati ta priloga. Po nekaj mesecih kaplanovanja v Kranju je 29. avgusta 1910 v Gradcu stopil v Misijonsko družbo. Bil je zelo marljiv in delaven. Ves se je predal duhovniški službi. Želel je še več, želel je v misijone na Kitajsko. V Pariz je prišel iz Gradca 4. maja 1911. Domači so bili žalostni, ko je odhajal, zlasti mati. Zato ni šel domov, da bi se od njih poslovil, ker bi jim bil s tem povzročil novo bolečino. Bil je zelo kreposten. Njegova ljubezen in preprostost sta prihajali iz srca. V Parizu se je pridno učil francoščine, da je mogel sodelovati pri vajah in raznih opravilih. Bil je vedrega in prijaznega značaja. Vedno je znal je druge razveseliti s pripovedovanjem zgodb. Zavzeto se je pripravljal na misijone, študiral zemljevid Kitajske, poznal je mnoga mesta, pokrajine in ceste, učil se je kitajskega jezika. Poznal je položaj misijonarjev in njihovo delo. Govoril je: »Koliko jezikov znaš, toliko ljudi veljaš. Kdor je misijonar, mora enako dobro spovedovati v francoščini, nemščini, slovenščini ali kitajščini.« Pogosto je govoril o Kitajski. Želel je biti podoben Perboyerju in drugim velikim misijonarjem. Hotel je biti misijonar tako, da bo vsem vse in da bo delal vse iz ljubezni do Boga. Hrepenel je po misijonskem cilju, Kitajski. Skupaj z drugimi mladimi misijonarji je 27. avgusta 1911 z ladjo zapustil Francijo. Tisti, ki so jih spremljali, so bili še pod vtisom slovesa, ko so prejeli telegram, da je Leopold Perme zbolel in ima 39 do 40 stopinj vročine. O njegovem stanju so sporočili v Aleksandrijo v hišo lazaristov. Tamkajšnji superior je pohitel v Suez, da je bolnika odpeljal v njihovo hišo. Moral je v bolnišnico, kjer so delale usmiljenke. Ena stran pljuč mu je že odpovedala, druga je bila prizadeta. Težko je dihal, a še vedno upal, da se bo pozdravil in bo nadaljeval pot. Stanje pa se je iz dneva v dan slabšalo. Superior ga je spovedal ter mu podelil bolniško maziljenje. Umirajoči je govoril: »Ničesar se ne spomnim, vse sem pozabil. Vse izročam Bogu.« Po težkem smrtnem boju je umrl 30. decembra 1911, v Aleksandriji v Egiptu.
|
|
Anton Mramor• Rojen je bil 2. januarja 1881. • Salezijanec, duhovnik • Umrl je 13. decembra 1906 v Prečni.
|
|
Jožef Šetina• Lazarist (redovni brat) • 7. septembra 1899 je odšel v Celje in nato 10. septembra 1900 v Gradec. V začetku prve svetovne vojne je bil vpoklican k vojakom in je 18. junija 1915 padel v Galiciji.
|