OBNOVA ZVONIKA
Priprava na nujno obnovo zvonika se je začela že v času župnikovanja Franca Mačka, ki je nabavil večje količine bakrene pločevine ter zbiral denar.
Njegov naslednik Jože Mate je kmalu po prihodu v Prečno svojim župljanom predstavil možnosti obnove zvonika. Srečanja v župnišču se je udeležilo dvajset faranov, ki so se dogovorili, da je obnovo treba začeti čim prej. Že v naslednjih tednih so pričeli sekati les za ostrešje zvonika in oder. Les so posekali v cerkvenem gozdu in ga s traktorji vozili na žago v Ajdovec. Ob pomoči strojnika so vse delo opravili farani sami. Žagani les so zložili pred župnijskim poslopjem na vrtu.
Postavitev odra in obnovo ostrešja je v dogovoru z župnikom, ključarji in kleparskim mojstrom vodil Ivan Derganc iz Češče vasi ob pomoči zagnanih faranov, ki jih ni bilo strah višine. Opravljenega je bilo veliko pripravljalnega dela pri cerkvi in po zaslugi pridnih faranov je delo lepo napredovalo. Ker pri postavitvi odra domačini niso imeli večjih izkušenj, so sredi zahtevnejših del najeli dva izkušena delavca, ki sta tovrstna dela opravljala v takratnem gradbenem podjetju Pionir. Po celodnevnem delu z najetima delavcema so ugotovili, da je za župnijo najbolje, da sami nadaljujejo delo, saj bo delo potekalo dosti hitreje in ceneje, verjeli pa so v pomoč sv. Antona, farnega zavetnika.
Postavitev odra je v začetku poletja trajala več tednov, skoraj vsak dan po končani službi, vse dokler se je videlo. Potem so se zbrali v župnišču, napravili analizo opravljenega dela ter naredili plan za drugi dan. Pri dolgotrajni in težki obnovi so za prehrano vsakodnevno skrbele gospodinje z vseh vasi župnije.
Pomembno je poudariti, da je bilo pri obnovi zvonika zamenjanih nekaj lesenih nosilnih tramov, prav tako križ na zvoniku, ki je zdaj iz nerjavečega materiala ter najvišji v novomeški dekaniji. Obnovitvena dela na zvoniku so zelo povezala farane, saj so se med delom stkala nova poznanstva in prijateljstva, ki so bila koristna tudi pri obnovi strehe na ladji cerkve in malem zvoniku ter pripravi kora za postavitev največjih orgel na Dolenjskem. Za uspeh obnovitvenih del je imel največ zaslug naš farni zavetnik sv. Anton Padovanski, saj je naše delo vseskozi blagoslavljal, hkrati pa opozarjal na pazljivost, da je tako težka obnova potekala brez nesreč in poškodb.
Da se je zahtevna obnova srečno iztekla, potrjuje dogodek, ki se je pripetil pri demontaži postavljenega odra, ko so domačini cevi s pomočjo škripca spuščali na tla. Pri tem se je ena od cevi izmuznila iz šopa in s hitrostjo, ki jo je pridobila pri padanju, prebila dva ploha ter se nato več kot meter globoko zapičila v zemljo, kakega pol metra od delavca, ki je upravljal s škripcem. Ko je minila zaprepadenost prisotnih, se je delo hudomušno nadaljevalo z izjavami »pokopati bi te morali kar s cevjo«, župnik pa je dodal »z vsemi slovesnostmi«. Nikoli ni manjkalo dobre volje in humorja.
Veliko ljudi iz fare je tako ali drugače sodelovalo pri obnovi zvonika, vsi pa so zapisani v knjigi življenja.
